Pregled predstavljenih virov nikakor ni celovit in dovolj podroben, vsekakor pa zadošča za utemeljitev naše trditve, da so se naši predniki Slovenci: Štajerci, Krajnci, Korošci, Primorci in Prekmurci imeli za domorodce. Začenjamo ga z 18. stoletjem. Koroški ali gorotanski Slovenec Ožbal Gutsman je že leta 1789 v svojem Nemško–slovenskem slovarju (Deutsch-windisches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutschten, windischen Stammwörter und einiger vorzüglicheren, abstammenden Wörter, Celovec/Klagenfurt, 1789) zapisal: „da je bilo treba veliko muke in truda, da je bilo priobčenje slovarja dolgotrajnega dela, da je delal brez samohlepnosti in le v korist domorodcem in narodu …“[1]
Pesnika Valentina Vodnika, ki je umrl 8. prosinca 1819, so po Kopitarjevem odhodu na Dunaj, številni označevali, kot skoraj edinega, prav marljivega in v slovstvenem oziru delavnega domorodca sredi Krajnske.
Sredi 19. stoletja je vedno več slovenskih narodnih buditeljev uporabljalo zase in za svoje rojake oznako domorodci.
Med njimi je bil prvi, ki je pisal o Zedinjeni Sloveniji, Korošec Matija Majar. Njegov članek Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca!, v Kmetijske in rokodelske novice, 29. 03. 1848, predstavlja »rojstni dan« Zedinjene Slovenije oziroma slovenskega narodno-političnega programa z imenom Zedinjena Slovenija:
»Slava Bogu v višavah
in na zemlji mir ljudem dobrega serca!
Prisijalo je rumeno sončice tudi nam Slavenam! Kar smo iskreni domorodci želeli, to se je, hvala Bogu! 15. Brezna (sušca) tega leta zgodilo!
Presvitli naš Cesar Ferdinand so dali vsim svojim narodam ustavo (konstitucijo!) *)
Berž ko bodejo ukazali, morajo vsi narodi našega cesarstva, zato tudi mi Slovenci nekoliko poslanikov na Dunaj poslati. Tam bode velik — veličanstven zbor, in za nas Slavene neizmerno imeniten.
Vsaki narod mora svojim poslanikam odkritoserčno naročiti vse kar želi, da bi se v deželi upeljalo, poravnalo in spremenilo. Zdaj — ne samo da smemo, temoč mi moramo odkritoserčno vse govoriti in povedati, kar za svoj narod — za svoje Slovence na Koroškim, Štajarskim, Krajnskim, Goriškim, v Istrii in sicer po slovenskih deželah želimo. Zdaj se more začeti sreča našega naroda, zdaj moremo stopiti, kakor sloboden narod med druge slobodne narode — mi vsim slobodnim narodam enaki; zdaj smo k temu očitno in javno povabljeni: presvitli Cesar sami so ukazali! — Na Dunaji, mestu cesarskim, je mesto našim Slovenskim poslanikam med naj višji gospodo pripravljeno. Naši poslaniki se bodo poslušali, — kar bodo rekli, to bode veljajo za nas vse. Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije, in Bog sam ve ali kadaj kaj takega za Slovence bode. Samo nekoliko tednov je časa. Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi! Ako nič ne poželimo, ali ako poželimo kaj škodljivega … tedej je za naš narod grob že izkopan. — V teli tednih, ko se vsi avstrijanski narodi veselijo, iz novega se oživljajo, bi imeli žalosten pogreb našega naroda. Bog sam nas tega vari — in iskreni naši domorodci in vlastenci! Ne bodimo leni in nemarni! Kako gerdo bi bilo, ako bi ne vedili in bi ne hotli si pomagati, ker nam je zdaj le potreba, samo oglasiti se in poželeti, česar naš narod potrebuje.
Kaj je zdaj za nas naj potrebnejšega ? . . .
Vsaki izmed nas Slovencov gledaj, da po deželi mir vlada. Razbojništvo in nemir še nista no-bedne dežele osrečila; razbojnik in tisti, ki je obropan — obadva sta siromaka!
Ne zaničujmo nobenega naroda, ki se k našemu slavnemu cesarstvu šteje. Mi smo si vsi bratje — Slaveni, Nemci, Italijani, Vogri. Mi vsi jeden drugega potrebujemo: vsi vkup se lahko vsakemu sovražniku vbranimo — vsaki posebej je pa siromak, težko bi se vbranil. Kdor druge zaničuje, samo nemir dela. Vsaki naj v svoji deželi doma živi, kakor mu je drago in ljubo: Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Voger po vogersko … Mi Slaveni pa tudi tverdno, z vso močjo od vsih terjamo, da tudi nas puste doma po našim živeti: Slovence po slovensko. Presvitli Cesar so oče nas vsih; mi Slovenci pa z drugimi narodi jednaki. Mi nismo čez Nemce, Italijane ali Vogre — pa tudi oni niso čez nas. To naj pri vsaki priložnosti vsaki Slovenec proti vsakimu govori in tverdi!
Povsod pokažimo, da svoj slovenski narod ljubimo; pojišimo med nami verle domorodce in vlastence, kteri naš jezik in nas vse Slovence ljubijo; mi jih bodemo potrebovali, kakor oči v glavi. Okoli njih se zverstimo, ž njimi se pogovarjajmo, kaj bode narodu potreba.
Svojiga naroda ne zapustimo; Slovenec s Slovencam bratovsko potegni… Slovenske znamnja nosi … po slovensko se veseli, ne po ptuje, postavim, da kličeš po latinsko „Vivat” — temuč oglasi se in zakliči, kakor je slovenska gosposka navada: Slava! Slava! … da se ve, da si Slovenec. Kdor hoče, da ga drugi spoštujejo, naj se sam spoštuje. Ptuj nikdar ne bodi, kdor svoj biti more!
Naj imenitnejsi iz med vsega je sadaj, da se iskreni domorodci in verli vlastenci k zboram deželskim in pa k veliki mu zboru na Dunaj pošljejo, kteri naš materni jezik in ves naš narod ljubijo, da se bojo za nas serčno potegnili. Takim veliko čast skazimo; oni so podporniki naše sreče.
Kaj pa mi želimo? Kaj bodemo pred vsirn drugim naj serčnejši svojim poslanikam naložili, da za nas na zborih govore ?
Več stvari; — nej imenitnejsi pak je: da bode nam slobodno, da moremo v Slovenii kadar koli hočemo in kakor hočemo po malim v šole in v kanclije vpeljati naš slovenski jezik, da nas ne sme noben narod siliti, ptuj jezik nam nametovati. *) Italijani imajo v vsih svojih šolah in kanclijah italijanski jezik, Nemci nemški, Magjari magjarski. To je pametno in prav. Nam mora biti naj ljubši pa naš Slovenski jezik! To pravico si moramo tudi mi zadobiti. To je perva potreba! Ako zdaj zamudimo, preti našemu narodu poguba; ali pak zdaj vsi naš jezik in narodnost branimo, čaka našiga naroda gosposka sreča!
To za zdaj. Ako bode potreba, se skoro spet oglasim, de se prav pogovorimo od teh stvari, ki so nam zdaj nar imenitniši. Saj smo do zdaj kar bodi brali v Novicah od ptujih narodov: Amerikancov, Španijolov, Zamorcov, Francozov… zdaj naj govorimo tudi od svojih vlastnih stvari. Neumnež, kdor bi ptuje proso branil, svoje pa vrabcam pustil! V svetim pismu stoji: Kdor za svoje ne skerbi, je vero zatajil, in je hujši od nevernika! (I. Tim. 5. 8.)
Matija Majer.[2]
Članek Prošnje krajnskih deželnih stanov v rečeh slovenskiga naroda, v Kmetijske in rokodelske novice.
Krajnski deželni stanovi so, meseca malega travna 1848, cesarju na Dunaj poslali t. i. prošnje v rečeh slovenskega naroda, ki so navedene v 9. točkah:
»Prošnje krajnskih deželnih stanov v rečeh slovenskiga naroda.
Razun več druzih v prid dežele v velikim zboru krajnskih deželnih stanov sklenjenih prošinj, ktere bojo Krajnski deželni stanovi presvitlimu Cesarju na Dunaj poslali, tudi slovenska narodnost (Nationalitat) ni bila pozabljena, marveč so bile njene vošila — razun malokterih, ki še ne vejo, de je Krajnska dežela Slovenska dežela, čeravno so Krajnci — enoglasno poterjene, de se imajo v imenu deželnih stanov na Dunaj Cesarju poslati.
Te prošnje v slovenskih rečeh so:
1.) Pomnoženje šol po deželi, in de bi se v šolah nobeni soseski kak drug jezik ne silil, kakoršniga si ona sama izvoli.
2.) V mestnih šolah naj se sicer nemški jezik uči, zraven njega pa tudi slovenski jezik obširniši pravico zadobi, kakor dozdaj. — Za šolske pripravnike (Preperanden) naj se zraven nemškiga posebno slovensko učilistvo napravi.
3.) Razun šolske izreje fantov naj se bi tudi izreja deklic pazljiviši izpeljevala.
4.) Poduk v slovenskim jeziku naj se tudi že učencam latinskih šol (gimnazja) odpre.
5.) Ilirski pravopis naj se po vsih slovenskih šolah vpelje.
6.) Plačila deželnih učiteljev naj se povikšajo.
7.) Na cesarske službe, pri kterih imajo uradniki s slovenskim ljudstvam v kakoršni si bodi zadevi opraviti, naj se postavijo le taki možje, kteri se skažejo, de slovenski jezik popolnama umejo. Izpraševanja v ta namen naj se pripustijo deželnim stanovam, kteri bojo zbor v slovenšini učenih mož skupej poklicali, ki bo noviga uradnika izprašal.
8.) Vse cesarske povelja in postave naj bi, kakor dozdej v nemškim, prihodnjič tudi v slovenskim jeziku v natis prišle; ravno tako naj bi se tudi vse oznanila deželniga poglavarstva in vsih kresijskih in kantonskih gosposk v slovenskim jeziku v dokladi Novic vsaki teden med ljudstvo dajale.
9.) Šola za obertnost in umetnost (Realschule) naj se v Ljubljani napravi v nemškim jeziku, za proste rokodelce in obertnike pa v slovenskim; šola za kmetijstvo naj se bolj v djanskim poduku (praktisch) razširi, in pa šola zdravilstva živine in poduka v podkovanji konj v slovenskim jeziku napravi.
S temi in v oglasu kmetam razloženimi prošnjami, ktere bojo Krajnski deželni stanovi za-stran domačih potreb Cesarju predpoložili, se vežejo večidel prošnje, ktere so naši rodoljubi domorodci na Dunaji, pa tudi verla šolska mladost v Ljubljani deželnim krajnskim stanovam na serce položili, razun vošila, ktero je še posebej Ljubljanska šolska mladost na znanje dala, de bi se v Ljubljani vseučiliše (Universität) napravilo.
Tudi meni so deželni stanovi zaupanje skazali, de so me berž v začetku v zbor posvetovanja za deželno koristnih in potrebnih naprav poklicali. De sim se z vso gorečnostjo za napravo vsih potrebnih in mogočih domorodnih reči potegoval, mi mende ni potreba na dolgo in široko razlagati, ker moja prisega je bila in bo: več delati, kakor besedovati.
Bog daj, de bi bile vse naše vošila uslišane!
Dr. Bleiweis«[3]
Sredi malega travna 1848 so Novice objavile članek, ki so ga z Dunaja poslali tamkajšnji Slovenci in ima naslov Mili bratje slovenski!
»Mili bratje Slovenski!
V imenu Slovencov na Dunaji.
Dolgo časa je tverda stena med ljudstvam in Cesarjem stala. Vsak glas za polajšanje k milimu sercu našiga Vladarja je od te stene žalostno in votlo v serca narodov nazaj bobnil. Zastonj so bile prošnje , zato so se nevoljnih serca vnele, jeze šum in grozivni krik proti brezvestni steni doni, kri ulice Dunajske žari, in stena pade. Svoboda nas bode prihodnje osrečila, ako se bodemo nje vredne obnašali. Ogri, Čehi, Poljci, Horvati, Slovenci in Dalmatinci, vsi narodi avstrijanskiga cesarstva so se čez svoje potrebe posvetovali, in so jarm nemških stisk razdjali. Pervo je, de svobodni mož domovino, svoj jezik in narod goreče ljubi in to ljubezen v djanji za korist — občni blagor rojakov in svoje mile domovine pokaže. Zatorej pridejo od vsih krajev vsih dežela poslani miloserčnosti Cesarja prositi — in kakor skušnja kaže — tudi zadobiti, kar za srečo svojiga naroda potrebno spoznajo.
Oh serčni bratje Slovenski! solze nam po licih derejo, ko pomislimo, de le naša — naša lepa Slovenja je zapušena sirota, in pod starim jarmam zdihuje. Od dne do dne smo Slovenski sinovi na Dunaji čakali, de bodemo zamogli tudi nje poslane na vesele serca stisniti, na serca, ktere so 13. 14. in 15. sušca tudi za Slovenjo na Dunaji vojaškim puškam in kanonam nasproti stale; ali naše čakanje je bilo zastonj, zastonj je bil za korist Slovenje kervavi dar! —
Hvala in slava tebi, dragi brat Slovenski! gospod Majer! kteri si z gorečo besedo iskreni čut za naš slovenski jezik po Novicah oznanil. — Res je pervo in naj potrebniši namesto ptujiga jezika — Slovenski jezik v šolah in kancelijah vpeljati; sej večstoletna skušnjav kaže, kako malo sadu nam je nemšina prinesla. Če Slovenec dve ali tri leta nemško šolo obiskuje, kmalo, ko doma ostane, nemško pozabi, slovenskiga se pa ni učil — torej nima druziga od tacih šol, kot zgubljeni čas. Slovenec ima bister um, tode nerazumljivi jezik ga v tamo tlači.
Potrebno je Slovenski jezik v kancelijah vpeljati, ker vsi izobraženi narodi spoznajo, de je potreba očitnih sodba (Oeffentliches Gerichtsverfahren). Kaj bo pa očitna sodba v nemškim jeziku Slovencu pomagala, ki le slovensko razume, in to je pri vsih kmetih. Ti so jedro naše domovine in veči del prebivavcov; za nje se mora skerbeti, de bodejo izobraženi in čez njih pravice vgotovljeni.
Trudite se Slovenci, kteri našo domovino ljubite, de tudi Slovenje poslani izmed krepkiga ljudstva se milimu prestolu našiga Cesarja bližajo. Poslani izmed krepkiga ljudstva, ker naši dozdanji stanovi nam še niso nič domorodniga duha pokazali.
Zdaj je čas za narod skerbeti; kadar se bo veliki zbor na Dunaji sklenil, od ustave (konstitucije) govoriti, bode prepozno. — Pridite mili bratje, z neizrečljivimi željami vam serca Slovencov na Dunaji naproti bijejo. — Sej polni jih tista kri, ki se po vaših žilah toči, po žilah Krajncov, Štajarcov, Korošcov in Primorcov. Vsi smo bratje, prosimo milostljiviga Cesarja — našiga očeta Ferdinanda, de nas, oh že predolgo ločene — pod enim vladarstvam sklene. Gotovo nam bode dovolil, sej ve, de eniga podložniga ne zgubi, ampak de v sklepu in zlogi celiga Slovenskiga naroda, se mu nova moč rodi. V sedanjih časih se vse zediniti želi, kar je eniga naroda, in se bode zedinilo. Nemilo je krojiti s silo, kar se po kervi, sercu in jeziku veže.
De bodejo prihodnje naprave noviga vladanja v resnici za našo domovino koristne, morajo našimu ljudstvu primerjene biti. Postave in deržavne naprave, ako hočejo k pravi sreči peljati, ne smejo s silo od eniga ptujiga naroda na nas preložene biti, to moč naroda kvari. Temuč morajo navadam, mislim in djanju podložnih naravnane, tedaj iz ljudstva vzete biti. To se pri nas do zdaj ni zgodilo, — ptuji jezik je s ptujim glasam ptuje reči oznanoval, ali je čuda, de smo tako malo sadu prinesli!
Iskreni rodoljubi! kteri ljudstva lastnosti in potrebe poznate, zedinite se, prevdarite korist in blagor naše mile Slovenje, in pridite kmalo, dokler je še čas od vsih Slovencov na Dunaj k dobrimu Očetu Ferdinandu; upati smemo, smemo gotovi biti, de nas bode vse Slovence Krajnce, Štajarce, Korošce in Primorce — spoznaje naše — potrebe uslišal in dolgo s silo ločene brate sklenil.
Varvajmo se dalje, de nas ne bodo zopet nemški deržavni vezi (Deutscher Bund) pritisnili. Kar je skoz veliko let v Avstrii se slavniga godilo in napravilo, je od Slovanov prišlo, Slovani zdaj tudi svojo kri na Laškim prelivajo, zgodba pa krivična, ktere list Nemci v rokah derže, le Nemcam vse pripiše! Temu se mora pomagati!
Ozrimo se na Nemško politiko, ktera se zmiraj bolj očitno pokaže. Prusovski kralj je Pozno iz svoje oblasti spustil, o temu: de se bodo Poljci sami Rusam branili, Nemci pa za njih herbtam stali. Nemci vedo, de je veliki del Avstrije Slovanski, pa ga hočejo ki nemški deržavni vezi potegniti, de bi hrabri vojšaki Slovanski še dalje za nemško slavo se bojevali. Bratje! slavo, zgodbe spomin, skorej narodnost smo zgubili, le jezik je še ostal, in ta je že tudi v nevarnosti. V serce nam posebno zdej done krepke besede našiga slavniga Koseskiga:
Gani se! komur je mar zahvale prihodnjiga vnuka.
Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodu!
Ako boli vas ošabnih besed ostrupeno želo
Z umam orožite se, ne bojte se znoja na čelu!
Urno tedaj kresavnike v dlan, zedinite iskre,
Dajte zasvetiti luč, množite, širite plam.
Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok,
Ganite jih, otrebite mah domovine do jedra,
Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana in uma,
Biti slovenske kervi bodi Slovenca ponos!
Martin Semrajc, pravdoslovec
Globočnik, pravdoslovec«[4]
Članek Odperto pismice krajnskih poslancov vsim Slovencam, Kmetijske in rokodelske novice, 19. 04. 1848
Po vrnitvi z Dunaja, so krajnski poslanci v Odprtem pisemcu pojasnili, kaj vse so počeli v cesarskem mestu:
»Odperto pismice krajnskih poslancov vsim Slovencam.
Od nedelje do petka popoldne (od 9. do 14. maliga travna) smo na Dunaji vse opravila dokončali, ktere smo — po izgledu poslancov druzih dežela — tudi mi prevzeli. Bili smo pri presvitlimu Cesarju, pri svitlimu nadvajvodu Francu Karlnu, pri svitlimu nadvajvodu Janezu, pri ministru Pillersdorfu, poslednjič pa, smo tudi obiskali izbor mestnjanov v hiši mestne gosposke in pa šolsko mladost v Dunajskim vseučelišu, kamor so nas naši verli domorodci z veliko veliko častjo spremili. Povsod smo bili prav serčno in prijazno sprejeti in dopolnjenje naših prošinj v kmetijskih, narodnih in druzih zadevah, ktere so po sklepu Ljubljanskiga deželniga zbora našim bravcam iz 15. lista Novic (na 58. in 59. strani) znane, nam je — kar koli bo mogoče — obljubljeno.
Obiskali smo tudi veliko svojih domorodcov, ki na Dunaji prebivajo, in soznanili smo se z mnozimi druzimi možmi slovanskiga naroda. Pogovarjali smo se vsak dan s svojimi domorodci: kaj je zdej naši domovini zastran narodnosti nar bolj in nar poprej potreba? Le ena misel je bila nas vsih, de je treba narodnost krepko povzdigniti in uterditi — ali v tem, kako se ima to storiti, de bi se lepi namen gotovo dosegel, nismo bili vsi enacih misel. Nekteri naših domorodcov so vsi uneti za slavo in povzdigo naše narodnosti, kar je prav lepo in častno, pa ne poznajo našiga sedanjiga stanu, naše sedanje dušne moči in terjajo, de bi drevo v enim mahljeji padlo. Veliko druzih domorodcov pa je tudi na Dunaji, ki so tudi vsi goreči za slavo in povzdigo naše narodnosti in ki so že v delih pokazali, de so pravi prijatli svoje domovine, ki pa oziraje se na sedanji stan in na sedanjo dušno moč slovenskih dežela, z nami vred le to želijo, kar je zdej moč v prid domovine izpeljati in so s poglavitnimi prošnjami deželniga krajnskiga zbora (15. list Novic) edinih misel. Namesto več druzih tacih verlih domorodcov imenujem le slavniga gosp. Dr. Miklošiča in mnogospoštovaniga gosp. Dr. Dolenca, ki sta goreča, pa praktiška Slovenca.
Nekteri za povzdigo naše narodnosti vneti Slovenci žele, de bi se krajnska dežela, slovenski del koroške in štajarske dežele, slovensko Istrijansko in Goriško v en narod zedinili. Mi smo te želje nekimu presvitlimu Gospodu na Dunaji razodeli, ki so jih pravične poterdili in pohvalili, pa le eno samo tode poglavitno reč so pristavili, namreč: de ni nikakor dovelj, de take vošila le nekateri iskreni domorodci na znanje dajo, ampak te vošila morajo edini glas vsih tistih ljudstev biti, ki imajo v tako novo zavezo stopiti. Ljudstvo mora govoriti, mora želje na znanje dati, de se ne sili h kaki reči, h kteri morebiti nagnjenja nima. Krajnci bojo — po mojih mislih — slovenskim bratam Štajarskiga, Koroškiga, Istrijanskiga, Goriškiga s serčnim veseljem roko podali in se z njimi zedinili, de bi bila Ljubljana sredica slovenskih dežela — kaj pa k temu ljudstvo na Koroškim, Štajarskim, Istrijanskim, Goriškim pravi? Ali si tudi to želi? Ali tudi to terja?
Nihče nima pravice v imenu celiga naroda govoriti, če ne more skazati, de vsaka soseska to želi.
To skazati je zdej perva nar potrebniši reč, brez ktere je vse drugo besedovanje, vse tišanje in gnanje — ki se ne vpira na želje ljudstva — le prisiljena reč! V tako važnih rečeh pa ne velja sila nič.
Dr. Bleiweis«[5]
Članek Želja Slovencov, Kmetijske in rokodelske novice, 19. 04. 1848
»Želja Slovencov
»V zemlji slovenski, v predragi deželi,
Ki si jo ljubil preserčno ves čas;
V kteri očetje so naši sloveli,
Ktera zdaj ima grob komej za nas!«
Dr. Prešerin
Tako je zdihoval naš slavni pevic, prepričan iz svoje in svojih rojakov skušnje, kterim v domači deželi nikakor sonce prijazno ni zasijalo, ki so le zaterti po ternovih potih hodili in prosili majhin grižlej kruha iz ptujih rok v svoji domovini! —
Prikazala se je zarja v poslednjih dneh vsim narodam, vsaka deržava je zadobila pravico, razodeti svoje želje odkritoserčno — odgerniti zagrinalo, ktero je serčne rane pred obličjem mogočnikov zakrivalo in tako stopiti v red prostih samosvojih ljudstev, de vživa sad umne prostosti, po volji božji in po zasluženji človeškiga poklica. —
Ptice žvergole po zelenih germičih, kader prijazna spomlad njih želje obudi — vsaka le po materno prepeva — in le v kletki zaperti kanarček se mora po orgeljcah učiti. Kako bomo mi Slovenci prepevali zdaj, ko so se vrata naših kletek odperle? Ali ne bomo z edinim glasam v maternim jeziku zadoneli: Slava, Slava preljubimu Cesarju! Bog živi Dunajčane, ki so verige avstrijanskih narodov razsuli! —
Vidim vas bratje sicer radovoljno usta odpirati — pojemate — pa glasu — glasu — domorodniga ni! Saj ste se le ptujiga jezika vadili, domorodniga pa zaterali, zato, de je ptujic čez vas gospodoval!— Izobraženi Slovenci, omikani mestnjani! bili ste podložni ptujcam, neznani pa svojim sorojakam po deželi, kterih luč izobraženja dotekla ni. — Kaj čuda, de se je naš kmet gospoda ogibal! — saj mu je bil neznan. Kaj čuda, de je naš kmet omikaniga sorojaka pisano gledal, ker njegoviga jezika ni razumel! —
Le po deželskih šolah se je do zdaj domorodni jezik učil — in h kakimu pridu je bil? — Kake molitevske bukvice in kako sveto pismo ste znali brati. Prav je, de se človek za večnost pripravlja, ali če hoče to storiti, mora posvetno v pravim redu ohraniti. Za posvetne potrebe pa do zdaj prave podpore ni bilo. Po kancelijah so vas po slovensko vpraševali, in velikokrat jih niste razumeli, — po nemško so pa pisali, de niste vedili koga — oterpnjeni ste stali, kakor de bi vam bila megla pred očmi igrala. Svoje pravice in vse druge spiske ste le po nemško začerkane v roke dobivali — in nihče jih razumel ni! Ako ste hotli ta ali uni sostavik zvediti, ste mogli po kancelijah od mize do mize tavati, in ker imajo kancelirji po deželi zmirej dosti opraviti, ste se večkrat domu vernili, brez de bi bili svoje opravke opravili. Tako ste prišli kakimu postranskimi! goljufu v roke, de vam je pisma razlagal, napčino obračal, vas oslepil, ob denarje pripravil , v pravde zapledel ali pa zoper gosposke podkuril.
Le beseda od serca do serca sega, in de edinost izvari, mora sama edina biti!
Pomanjkanje edinosti med gospodo in kmetam v naših krajih pa gotovo tudi iz poptujčevanja domorodniga jezika izvira; in pomanjkanje edinosti se je v nekterih krajih naše dežele v gerdim razbojništvu razodevalo. —
De ne bomo v domači deželi ptujci, de ne bomo v domači deželi iz ptujih rok kruha prosili, tako zavpimo z donečim glasam: de naj se pervič naš materni jezik razširi, — de naj se vpelje v šolah in v pisarnicah, saj v tistih po kmetih; de naj nas verli domorodci vladajo: de naj nam naše pravice v maternim jeziku na svitlo dajejo, in sploh de naj se Slovenec po slovensko obrača; in po tem bomo peli:
»Na zemlji slovenski, v domači deželi,
Ki jo je ljubil Slovenec ves čas;
V kteri očetje so naši sloveli,
Ta bo imela svet raj zdaj za nas.«
Ambroš«[6]
Članek Bratje Slovenci po Krajnski, Koroški in Štajarski deželi!, Kmetijske in rokodelske novice, 19. 04. 1848:
»Bratje Slovenci po Krajnski, Koroški in Štajarski deželi!
Ta vesela braternija ne bo nikdar doli,
Krajnsko-štajarska dežela tega ne privoli,
Lepo ime — bratec! zdaj se ga napij!
Tako si poje štajarski Slovenec okoli žarečega vinčka, in misli na zavez lepi, s kterim je združen s krajnskim Slovencam. Lepo je ime bratec, res lepo, — bratec zdaj se napij, zdaj se napij slovenski bratec, pa ne z vinam pijanšine in nemernosti, temoč z vinam nadušenja (Begeisterung), z vinam ljubezni do domovine svoje in svojiga rodu, de tako okrepčan premišljuješ in deluješ za njegovi prid, za moč njegovo, za slavo Slovenšine, in Slovenstva. Odperli so nam presvitli Cesar očetovsko serce svoje, pa Slovenec bi ne imel ničesar prositi? O gorje takošnimu, kteri bi to le misliti utegnil! Dosti nam je treba, pa nihče se ne gane, kteri bi bil mogoč z glavo in sercam, z dušno in telesno (materialno) močjo česar se poprijeti. Vsi narodi avstrijanskiga Cesarstva, vsaki grad in gradič hiti pred prestolje Cesarja ljubezniviga, samo poldrugi milijon Slovencov je tiho, ko riba v vodi brez vsake potrebšine! Nekteri goreči Slovenci vabijo s pismi, ali to je preslabo, dokler se v imenu naroda kak mogočen in imeniten na čelo ne postavi. Krajnska dežela ima domorodne žlahtnike grofove in barone, visoko poštovane škofe in drugo hvale vredno višji duhovništvo, bela Ljubljana, ali bolje rečemo ljubljena Ljubljana bogato še slovensko grajanstvo (mestjanstvo Bürgerschaft), uradnike visokopostavljene, pa ne bi se iz teh odbor povzdignil, kteri bi naše prošnje pred lice svitliga Cesarja nesel? — Dobrotljivi oče želijo, otroci pa prositi nečejo, pozneje pa bomo spet gondrali, kadar bojo drugi jedli pšeničnjek, mi pa ovsenjek. — Slovenci, ki veste, kaj nam manjka, če ne veste, tak razpišite skupščino v belo Ljubljano, in pokličite vse domorodne duše, in čuli bote mile tožbe, in bolečine, ki nas pečejo, in vidili rane skeleče. Gosp. Matija Majer, vredni naš domorodec v Celovcu, so v naše kraje poslali nekoliko takošnih resnično potrebnih ne prenapetih prošinj, de bi jih podpirali s podpisi, pa koliko več bi imele važnosti, de bi se natiskane razpošiljale med narod, in na čelu imele imenovani odbor (komite).
Krajnski narod, in posebno ti glava in serce naroda, krajnsko hvale vredno duhovništvo, adresiraj stališe ilirskiga kraljestva, naj se lotijo svetiga posla. Z vezite tudi naše želje v vaš snopič, nas štajarske Slovence, kterih narodna samostalnost je slabejši ko Vaša. Vi veste, kje nas tlači in stiskuje, veste tudi za mast. Pa hitro, hitro, mi tako zadnji pridemo, vse dežele so že bile na Dunaji, ali Slovenca še ni! —Zdaj ali nikdar! Gorje nam, če zavolj naše nemaršine pade naša narodnost. —
V Ptuji 12. maliga travna 1848.
Davorin Terstenjak, mestne in velike fare kaplan.[7]
V članku Dragi slovenski domorodci, je tako v naslovu, kot v članku uporabljen pojem domorodci:
»Dragi slovenski domorodci
Pomislite, kako je bilo v Slovenii pred 6 letami. Domorodcev malo, in še ti brez vse posvetne oblasti, naš narod je politiško še tverdo spal, od slovenstva, od narodnosti itd. se je malokaj govorilo, pravopise in alfabete smo imeli Slovenci tri, kakor pravi abcdarji (Abcschützen), — protivnikov pa mnogo v vsakim kotu — in glej! domorodci, njih sicer malo, pa vsi goreči za srečo svojega naroda so se prijeli dela, so zbudili Slovence k ljubezni svojega jezika in naroda, so upeljali brez prepira, brez slovenskih učilišč, brez ukaza složni naš pravopis, vkljub vsim protivnikam; na vsih stranih so se začeli pisatelji za kmetijske Novice oglašati; kjer je popred samoten živil, jih sadaj po sto verlih za domovino in za narod unetih stoji, kteri se serčno za vse poganjajo, kar je Slovencem potreba. Kaj je tem domorodcem tako silo in moč dalo? Samo to, ker so bili med seboj složni, jedne misli, ker so vedno prijateljsko in ljubeznivo vsi sdruženi za to potegnili, kar so za dobro, pravično in koristno spoznali. Kjer je sloga, jedinost, tam je moč; kjer je kristjanska ljubezen, tam je blagoslov (žegen) božji! Mi smo se tega jasno prepričali. /…/
Domorodci radi se od teh stvari pogovarjajte, razlagajte in dokažujte, daje nam vse to koristno in potrebno, da so te naše želje popolnoma pravične in da jih zadoseči moramo. Kakor hitro se te misli in želje med narodam razprostranijo, smo jih na pol že zadosegli. Bog daj pravici moč!
Matia Majer«[8]
Peter Hicinger je v članku z naslovom V slovenskih rečeh pisal o svojih stališčih v zvezi s slovenščino in Slovenci, v njem pa je uporabil tudi pojem domorodstvo:
»V slovenskih rečeh
Slehern praviga slovenskiga rodu bo ptujcam ne le kar je po pravici ampak tudi kar je po dobroti dal, dokler s tem matere Slovenije ne vdari; torej se ptujcam, kjer jih primerna množica pri nas stanuje v kupej njih jezik v šoli zraven našiga učil bode; v pisarnicah pa pisma naj se zanje v obeh jezikih delajo.« Te besede gospoda Bučarja v odgovoru na moje vprašanje bi bile pač smele že popred izrečene biti; primerjene so namreč, narazin tekoče konce pri nas zediniti. Ravno zato je bilo tudi moje vprašanje postavljeno, de je enkrat beseda izrečena, ki zna praznim prepiram pred konec storiti. Naj se ne zavzame tako serdito gosp. Bučar, de sim jez zato vprašal, kako se misli proti Nemcam in Italijanam med nami ravnati; sej bi se še pri njegovim lastnim odgovoru, če kdo na začetik gleda, lahko ne sodilo, de se bo na zadnje drugim jezikam kaj dovolilo. Kaka beseda, mislim, bi bila pa v tistih besedah tudi smela malo drugači postavljena biti. Od Nemcov ali Italijanov, ki med nami prebivajo bi menim ne bilo kakor od ptujcov govoriti; sej smo vsi pod enim cesarjem, pod eno ustavo; znalo bi se reči, de so sosedje, sodeželani (Mitbürger) ali kaj enaciga; beseda ptujcov je v stanu le zdražbe delati. Tudi ne vem ali bodo, postavim, v Terstu za dobroto vzeli in ne za pravico tirjali kar jim dovolimo Slovenci; saj so unidan na nemški dopis slovenskiga družtva italijanski odgovor dali. Ne preveč mogočno 1) govoriti proti drugim narodam; z zložnim ravnanjem 2) bo Slovenija pred zmagala, ker si ne bo brez potrebe zopernikov delala. — Tako serditim pa nekterim tudi ni potreba biti, kakor se včasih kaže; ni vsak Slovenii sovražnik,
1) Za božjo voljo! kje pa je tista mogočnost?
2) Tudi mi smo teh misel, de s slogo in prijaznostjo se da več doseči, kot z gerdim; — pa kaj nismo Slovenci še zadosti složni in pohlevni?!! Žalostno je, de smo Slovenci tako zlo svojo mater zanemarili, de, če se kdo krepko pa pošteno za svojo pravico poteguje, ga nekteri svojih sorojakov že stermo gledajo in pravijo: »kaj je obnorel?« Gospodje po deželi imate lahko govoriti — vi ne veste skorej nič od sovražnikov, ki našo narodnost v mestu zalezujejo in našo ustavno pravico zatirujejo; tu je treba včasih na noge stopiti, zakaj v slovenskih mestih živimo trojne množice: eni so rodoljubi, mirni pa zvesti varhi slovenske narodnosti; drugi so protivniki, očitni li skrivni, ki une pisano gledajo; tretji pa — in tacih je nar več— so nečimerniki, kteri še zapopadka nimajo od domorodstva, ki je na svetu, razun vere, zdej nar svetejši reč; ti hočejo »Ruhe und Frieden um jeden Preis und wenn sie auch Chinesen werden sollen.« Taki pravijo: kaj imam od tega, če sim Slovenec? Če bi bila slovenska zlata ruda, bi že vidili, kako bi jo kopali!
Kdor se še ni kam 1) zapisati dal, ali kdor zajo v mogočin rog ne trobi. Veliko prijatlov Slovenije bi se še pokazalo, ki jih zdej nemškutarje kličejo, ako bi nekteri Slovenci, ki so se lani še Slovenije sramovali, 2) letas ne bili na enkrat tako serditi oznanovavci Slovenšine. Krajnci so počasni, pomišljujejo in gledajo: kaj bo; 3) in kjer je tako nagla sprememba in tako grozovitin hrum, 4) se le boje, de bi kaj napak ne šlo. Ni potreba, de bi mi kdo te besede zameril; 5) jez povem, kakor je, in moj namen ni druziga, kakor to, de bi se slovenski rojaki med seboj razumeli, in ne edin drugima misel podtikovali, kakoršnih večidel nimajo.
Še eno besedo. Gospod J. pišejo de po njih misli bi se vsi skupej : Rusi, Poljaki, Čehi, Slovaki, Iliri, Slovenci, ne imeli klicati Slavijani ali tudi Slovani, temuč Sloveni. To ni samo misel gospoda J., tudi glasoviti gosp. Šafarik v »Starožitnostih slovanskih« tako piše, de Sloven je pravo splohno ime za prednike slavitiga in veliciga naroda od Volge in Balta do Jadre, to in uno stran Tatranskih gora, kakor tudi za njih zdanje v več narečij razdeljene mlajše.
P. Hicinger«[9]
Članek Slovenski jezik in pisarnice je izšel v treh številkah Slovenije. Prvi del je izšel dne 29. 09. 1848, v Letniku 1, List številka 26; drugi del je izšel dne 03. 10. 1848 v Listu št. 27, tretji del pa v Listu št. 28, dne 03. 10. 1848. Tudi v tem članku je govora o domorodcih.
»Slovenski jezik in pisarnice (2. nadaljevanje, odlomek)
Slovenci so bili od nekdaj svoboden narod, so bili med seboj jednaki in ravni pred sodam, so imeli svoje domače vladarje, blizo do leta 769. V letopisih se sicer njihova imena ne poznamenajo, poslednji trije so se imenovali: Borut, Karat, Borutov sin, in Hotimir. Karl imenovan Veliki je jih preobladal, in jim je pustil vso slovensko gospodo, tudi slovenske župane, poglavarje in slovenske oblasti, samo da je slovenske dežele razdelil na kraje (Marken) in je v vsakim od njih postavil jednega nemškega Markgrafa za naj višjega poglavarja —in kaj je temu sledilo?— Markgraf je privlekel, kolikor je le mogel, svojih Nemcov v deželo, jim je naj lepši službe podelil. Le kar je bilo nemško, je bilo gospodsko, kdor je nemško znal, je mogel v višje službe priti in se Markgrafu in njegovej nemškej gospodi prikupiti; slovenskim županam in poglavarjem so njihove stare naslove pustili, da bi narod s tem slepili, oblast so jim pa blizo vso vzeli. Slovenski poglavarji so Markgrafu in njegovej nemškej gospodi samo pomagovali, narod podjarmovati in ga tlačiti. Slovenski žlahtniki so tudi počeli nemškariti; to je naravno: Regis ad exemplum totus componitur orbis. —Tako je šlo to napred vsigdar slabeje, dokler nismo prišli — Bogu bodi potoženo, — tam tje, kjer se sadaj znajdemo. V vsih naših častih, pri vsih oblastih se košati nemščina; slovensko govorijo skoro le kmeti, in že njih naši protivniki le zasmehujejo, ali kak Slovenec poželi v Sloveniji slovensko pismo, ga iz pisarnice izpodijo, kakor se je v Štajerskej prigodilo; v slovenskih mestih se po slovensko peti pripoveduje, kakor se je v Ljubljani vlani zgodilo; za slavenske dežele se Nemci in Magjari tergajo, Bog jih ubil? Naša Slovenija je »urdeutsch«, skoz in skoz nemška, kakor pravijo; naše cesarstvo mora zibniti, to so želje naših protivnikov. Mi bi imeli naše sine v Frankfurt pošiljati, da bi se za nemški dobiček vojskovali in svojo kri prelivali; davke bi tudi imeli njim plačevati in za to od njih nemške zapovedi sprejemati. Že s tisto novo nemško vero se začnejo v naših krajih, v Marburgu, okolo kvasiti. Kteremu Slovencu bi pri vsem tem kri ne zavrela? Pa te nesrečni nemški element (živelj) je nam tako škodoval, de nekteri neslani nemškutarski Slovenci za vse to nesrečo, v kterej naš narod tiči in za vse nevarnosti v kterih se ravno sadaj znajde, nič ne marajo, in ali se kak domorodec možko in neustrašivo oglasi za pravico, ktera našemu narodu pred Bogam in svetam gre, že začnejo žlebedrati in gobecovati! Sram jih bodi! — Kako se je pa začela ta nezgoda, da je naš narod tako globoko v to nesrečno nemško blato zabrodil? Samo jeden nemški Markgraf se je v vsakim kraju (Mark) za naj višjega poglavarja postavil in odtod vsa ta nemškarija: Od glave riba smerdi. Zato: V naj imenitnitnejše, to je v naj višje javne časti se morajo naj iskrenejši domorodci po staviti — naj pred se morajo posloveniti naj višje oblasti v Sloveniji, potle pa tudi vse nižje. (Konec sledi.)«[10]
Članek Veselica v Ljubljani zavoljo poterjenja starih slovenskih barv, v Kmetijske in rokodelske novice, 11. 10. 1848, tudi uporablja pojem domorodci.
»Veselica v Ljubljani zavoljo poterjenja starih slovenskih barv.
V poslednjih Novicah ste brali, de je bila pretečeno nedeljo ponoči zato velika veselica v Ljubljani, ker je minister na Dunaji stare slovenske farbe belo-modro-rudeče poterdil in tako konec pravde storil, ki je dolgo bila med narodno stražo v Ljubljani. Nekteri so namreč po sili hotli, de barve krajnske gospode naj bojo barve celiga krajnskiga ljudstva.
Ker je pa ljudstvo zdej v vsim svoje pravice zadobilo, je minister modro sklenil, naj ima ljudstvo tudi svoje stare barve, gospoda (deželni stanovi) pa svoje. Tako se nobenimu krivica ne godi.
Veselica je bila zares slovesna; gosp. Kordež, vrednik nemških Ljubljanskih Novic, ki se je lepo vnel za našo slovensko narodnost, in pa iskreni Slovenec gosp. Jeriša sta jo z gorečo besedo popisala, uni v nemškim časopisu, ta pa v Slovenii.
Nekteri naših kmečkih bravcov bojo morebiti poprašali : kaj pa imate s temi barvami? kaj pa pomeni vse to?
Tem povemo, de je stara, silno stara navada, de ima vsaka dežela svoj gerb ali vopen, različno pisan. Že v 4. Mojzesovih bukvah je Izraelcam zapovedano, de naj se vsak pod zastavo svojih očetov poda.
Nar lože boste to reč zapopadli, ako se spomnite cesarskiga dvoglavniga orla, — lejte! to je gerb ali vopen celiga našiga cesarstva, in rumeno-černa barva je barva splošniga avstrijanskiga cesarstva; zato vidite vrata cesarskih hiš, lese cesarskih šrang i. t. d. rumeno-černo pisane.
Kakor celo cesarstvo ima tudi vsaka dežela svoj različni gerb različno pisan, po kterim se loči od družin dežela.
Kakor je sv. križ znamnje Kristusove vere, tako tudi druge svete podobe niso brez pomembe.
Svete podobe sicer imenovanih deželnih znaminj ne moremo imenovati, vender morajo vsacimu človeku imenitne biti, če ima le kolčikaj občutka za svojo domovino, za zemljo svojih očetov.
Dandanašnji nam mora vsaka stvarica domačiga naroda imenitna biti, zato ker povsod tiči kos naše narodnosti, ktere v nobeni reči ne smemo v nemar pustiti. Slovenski jezik, kteriga kmet na Krajnskim govori, je jezik našiga naroda; zato se potegujemo zanj, de po očitni obljubi našiga Cesarja pride v kancelije, de se bo v njih tako govorilo in pisalo, de bo vsak kmet in vsaka kmetica redila, kaj de se godi, ne pa de bi se pisma, kakor dozdej, v nemškim pisale, s kterimi so mogli še le okoli hoditi, de jim jih je kdo razložil.
Belo-modro-rudeče barve v pasu krajnskiga orla so nam tudi porok in znamnje, de se nam pravice stariga slovenskiga naroda ne kratijo — zatorej se jih toliko veselimo, zatorej smo jih s tolikošnim veseljem sprejeli! Ni tedej prazna reč to.
Zatorej jih boste gotovo tudi vi, dragi domorodci po deželi! z neizrečenim veseljem sprejeli in se častitimu ministru hvaležne zanje skazali, ker so kos naše svobode. Povedati vam pa tudi moramo, de naši poslanci gosp. Ambrož, gosp. Kavčič in gosp. Dolšajn so se za to domorodno reč krepko potegnili in de je posebno gosp. Ambrož si veliko prizadjal, de razsodba ni predolgo na Dunaji ležala, ker je bil prepričan, de jo domorodci že težko pričakujejo.
Veselilo nas bo slišati, kako ste Vi deželani to veselo novico sprejeli.«[11]
Urednik Novic Janez Plavež Bleiweis je v eni izmed številk (26. 11. 1851, str. 245) objavil poziv z naslovom Častiti domorodci in ljubeznjive domorodke! Kmetijske in rokodelske novice so bile sploh časopis, v katerem so redno pisali o domorodcih in domorodnih. Med leti 1864 in 1865 so izhajala Domorodna pisma.[12]
Domorodci so imenovani tudi leta 1865, natančneje dne 18. 01. 1865, v Kmetijskih in rokodelskih novicah, v članku z naslovom Poziv domoljubom. Članek se je končal z naslednjimi besedami: “Predragi domorodci po Kanaljskem, Tolminskem, Bovškem in Cerkniškem! storimo tedaj v tej zadevi, kar nam je le mogoče; saj gre za čast in blagor nas, za čast in blagor naše dežele in vse slovenske zemlje.”
Zavedanje, da je bil ta članek napisan pred 156. leti, pomeni, da to vendarle ni tako dolgo, da se danes živeči Slovenci s tem ne bi mogli poistovetiti. Takrat so namreč živeli naši pra pradedje.
Leta 1866 je slovenski pesnik Josip Stritar v knjigi Pesmi Franceta Preširna o največjem slovenskem pesniku Francetu Prešernu zapisal: »Léta 1852. so mu postavili slovenski domorodci na kranjskem pokopališči, kjer počiva, spominek domačega umetnika, narejen iz domačega mramorja z dobro izbranim napisom:
Ena se tebi je želja spolnila,
V zemlji domači da truplo leži.«
V časopisu Slovenski narod, je bilo dne 1. 8. 1868, št. 51, tečaj I, v članku z naslovom Rešitev zastavice navedeno, da so bili pravi domorodci izdani in prodani: »In ti možje, kteri so še zadnjo minuto pred glasovanjem dualizem s polnim pravom tako črno malali in vendar – zanj glasovali, so se jezili in kamenje na nas lučali, ker nismo bili v stanu zarad njih glasovanja belo imenovati to, kar je v resnici črno bilo; očitali so nam, da smo surovi in neotesani, ker smo se jim drznili v obraz povedati, da so na krivo pot zagazili in z dualizmom bankrotno podpirati jeli…. ‘Novice’ so se posebno v tem očitanji odlikovale. Da so se one malo bolje po deželi razgledale, bile bi prav lehko zvedele, da so se po nesrečnem glasovanji med pravimi domorodci povsod slišale besede: izdani smo, prodani smo!«
Med leti 1875 in 1879 je v Budimpešti izhajal časopis Prijátel – za szlovenszke domorodce med Mürov ino Rábov. Časopis je izhajal v prekmurskem slovenskem knjižnem jeziku in najprej z ogrskim (madžarskim) črkopisom, pozneje pa v gajici. Povsem jasno je bil namenjen slovenskim domorodcem, ki so živeli med rekama Mura in Raba. Izhajal je pred zgolj 142. leti, kar pomeni samo 90 let pred rojstvom avtorja pričujočega pisanja!
Leta 1883 je tudi slovenski slovstveni zgodovinar Josip Marn v svojem Jezičniku, letnik XXI uporabil izraz domorodci:
»Valvazor z ozirom na Slovanstvo« — to je sestavil P. pl. Radic s v Letopisu Matice Slovenske l. 1877 str. 251—323, kjer se razkazujejo v razdelkih na pr.: »Imena dežele. Prebivalci. Slovenski jezik. Vera. Običaji slovenskega ljudstva. Narodna nošnja. Narodne stvari iz zgodovine. Narodno plemstvo. Narodni umeteljniki in pisatelji«. — Po vsem tem so še vedno resnične Bleiweisove besede, da neprecenljiv zaklad nakupičen leži v knjigah Valvazorjevih, in le čaka domorodcev, da bi ga vzdignili tudi v domačem jeziku!«[13]
Tako smo samo še 86 let pred rojstvom avtorja tega spisa! In zagotovo naš pregled ni celovit in vseobsegajoč.
Iz našega kratkega pregleda je jasno razvidno, da je bil pojem domorodci splošno poznan in v uporabi med koroškimi Slovenci, med primorskimi Slovenci, med krajnskimi Slovenci, med štajerskimi Slovenci in med Prekmurskimi Slovenci. Očigledno je bilo torej vedenje in znanje o tem, da so bili naši predniki domorodci prisotno v vseh petih slovenskih zgodovinskih deželah: Koroški, Štajerski, Krajnski, Primorju in v Prekmurju. Dokazov o tem je več kot dovolj in jih nikakor ni moč ovreči!
[1] Wikipedija, KLEINMAYR, J.: Zgodovina slovenskega slovstva, elektronski vir: https://sl.wikisource.org/wiki/Zgodovina_slovenskega_slovstva_(Julij_Kleinmayr) [dostop 26. 10. 2021]
[2] MAJER, M.: Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca!, v Kmetijske in rokodelske novice, letnik 6, št. 13, 29. 03. 1848, Ljubljana, str. 50
[3] PLAVEŽ/BLEIWEIS, J.: Prošnje krajnskih deželnih stanov v rečeh slovenskiga naroda, v Kmetijske in rokodelske novice, letnik 6, št. 15, 12. 04. 1848, Ljubljana, str. 58
[4] SEMRAJC, M., in GLOBOČNIK, A.: Mili bratje Slovenski!, v Kmetijske in rokodelske novice, letnik 6, št. 15, 12. 04. 1848, Ljubljana, str. 60
[5] PLAVEŽ/BLEIWEIS, J.: Odperto pismice krajnskih poslancov vsim Slovencam, v Kmetijske in rokodelske novice, letnik 6, št. 16, 19. 04. 1848, Ljubljana, str. 66-67
[6] AMBROŠ: Želja Slovencov, v Kmetijske in rokodelske novice, letnik 6, št. 16, 19. 04. 1848, Ljubljana, str. 66
[7] TERSTENJAK, D.: Bratje Slovenci po Krajnski, Koroški in Štajarski deželi!, v Kmetijske in rokodelske novice, letnik 6, št. 16, 19. 04. 1848, Ljubljana, str. 67
[8] MAJER, M.: Dragi slovenski domorodci, v Slovenija, dne 25. 08. 1848, Letnik 1, List št. 16, str. 61-62
[9] HICINGER, P.: V slovenskih rečeh, v Kmetijske in rokodelske novice, letnik 6, št. 36, 06. 09. 1848, Ljubljana, str. 153-154
[10] Slovenski jezik in pisarnice, v Slovenija, Letnik 1, list št. 27, 03. 10. 1848, str. 105-106
[11] Anonim: Veselica v Ljubljani zavoljo poterjenja starih slovenskih barv, v Kmetijske in rokodelske novice, letnik 6, št. 41, 11. 10. 1848, Ljubljana, str. 173
[12] Kmetijske in rokodelske novice, Domorodne pisma, številka: 37, 14. 09.1864; številka: 10, 08. 03. 1865
[13] MARN, J.: Jezičnik, Knjiga Slovenska v dobah XVI. XVII. veka, Baron Janez Bajkart Valvasor, Leto XXI, Ljubljana : Rudolf Milic, 1883, str. 41