Štajerski grb – Beli panter
Grb Dežele Štajerske je upodobljen na poznogotskem ščitu s konico. Ščit je črne barve, na njem pa je upodobljen heraldični Srebrni (Beli) panter iz 13. stoletja, z rdečimi kremplji, jezikom in rogovoma.
Slika 60: grb Dežele Štajerske
Obrazložitev barv grba in zastave Dežele Štajerske
Na začetku, oziroma ob nastanku Vojvodstva Štajerske (leta 1180), so bile barve njenega grba črno-bele (Črni panter na belem polju). Najstarejši grb Karantanske krajine iz katere je nastalo Vojvodstvo Štajersko imamo dokumentiran že v letu 1160. Gre za vzpenjajočega Črnega panterja na belem ščitu – v obliki jezdnega pečata mejnega grofa (krajnika) Otokarja III. Travenskega iz leta 1160.
Vojvodstvo Štajersko ni edino uporabljalo takšnega grba, marveč je enakega uporabljalo tudi Vojvodstvo Koroško. Razumljivo, saj sta obe vojvodstvi nastali iz stare slovenske Karantanije, v kateri je Črni panter predstavljal starodavni bojni znak. Leta 1246 je zato prišlo do spora med obema vojvodstvoma in razsojeno je bilo, da Črni panter na belem ščitu pripada Vojvodstvu Koroški, ki je bilo starejše od Vojvodstva Štajerske. Štajerci se panterju nikakor niso želeli odpovedati in so zato spremenili oziroma prevzeli nove barve. Tako je nastal Beli (Srebrni) panter na zelenem ščitu. V tej kombinacijo barv je bil zanesljivo dokumentiran že okrog leta 1260, kar je zabeležil kronist Otokar v Avstrijski rimani kroniki, ko je pisal o bitki pri Kroissenbrunu, ter opisal barve štajerskega prapora. V belo-zeleni barvi je grb Štajerske torej prešel tudi na prapor Štajerske in se v tej kombinaciji v avstrijski deželi Steiermark ohranil do danes.
Štajerska je bila ob svojem nastanku večinsko slovenska dežela. Celo leta 1848 (pred 170. leti), ob nastanku slovenskega političnega programa Zedinjene Slovenije, so Slovenci kot staroselci ali domorodci prebivali kar nekaj deset kilometrov severno od Gradca, v tedanji prestolnici pa je živelo celo več Slovencev, kot v Mariboru. Res pa so Nemce na slovensko ozemlje načrtno naseljevali celih 1.000 let, že davno pred pojavom Adolfa Hitlerja.
Leta 1918, po koncu 1. svetovne vojne, je prišlo do razdelitve dotedanje Štajerske na dva dela – na večji ponemčeni nemški in manjši slovenski del. V samem Mariboru je imel general Rudolf Maister težave z nemško Zeleno gardo (ime je dobila prav po tedanjih štajerskih barvah), ki pa jo je 23. listopada/novembra razorožil in zajel v bliskoviti akciji svojih prostovoljcev – v samo 43. minutah. Srebrni panter na zelenem polju je tako ostal v nemški Steiermark.
Slovencev potem, ko se je nova Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, 1. 12. 1918 združila s Kraljevino Srbijo in Črno goro v Kraljevino SHS, o novi upravni razdelitvi ni nihče nič vprašal. Štajersko in Krajnsko so, ne da bi kogarkoli kaj vprašali, preprosto razpustili in naredili Mariborsko ter Ljubljansko oblast. Kljub temu, da je od tedaj minilo 100 let, pa smo Štajerci še vedno Štajerci in Slovenci.
Ko smo 24. rožnika 2017 v Lesičnem v občini Kozje, po 99. letih ponovno oživili Deželo Štajersko, smo določili tudi njen grb. V izogib nepotrebnemu prepiru in nesoglasjem z avstrijskimi »Steiermarkerji«, smo za Deželo Štajersko prevzeli njeno prvotno barvno kombinacijo (črno-belo), le da smo barvi obrnili (belo-črna) in seveda ohranili znamenitega štajerskega Belega (Srebrnega) panterja, saj so se pod tem znamenjem stoletja bojevali naši predniki. Tako je nastal grb Dežele Štajerske – Srebrni (Beli) panter na črnem ščitu, ki ga Štajerci danes s ponosom uporabljamo.
Slika 61: zastava Dežele Štajerske
Krajnski grb – modri orel
Prvi, ki je na pečatih uporabljal orla, naj bi bil vojvod Meranski Bertold IV. Andeški (1188-1204). Prav orel je nato postal stalna družinska oznaka Andeških. Kot grb “deželnega gospoda” Krajnske, naj bi postal deželni grb že v prvi polovici 13. stoletja. Orla so zatem uporabljali za Krajnsko tudi Habsburžani: vojvod Rudolf IV. vsaj do leta 1359, pozneje pa njegova naslednika Albert III. ter Leopold III. Prsna prepona orla je bila najprej razdeljena z navpičnimi črtami, kasneje pa šahirana v dveh progah (na pečatu nadvojvoda Ernesta Železnega † 1424).
Zaradi dedovanja po Ladislavu Posmrtnemu (zadnji Albertinec, † 1457) je nastal spor med cesarjem Friderikom III. in njegovim bratom Albertom. Albert je na svojo stran pridobil tudi Dunajčane, ki so vinotoka/oktobra 1461 začeli oblegati cesarja v njegovem gradu. Med prvimi so cesarju prišli na pomoč zvesti plemiči iz Krajnske in Slovenske krajine. Ob naskoku pred Dunajem, so se grudna/decembra 1462 izkazali za izjemno hrabre.Za zahvalo jim je Friderik III. kot rimski cesar in krajnski deželni knez v Dunajskem Novem mestu z odlokom z dne 12, prosinca/januarja 1463 izboljšal deželni grb. Grb dežele je tedaj dobil orla s cesarsko krono, bela barva ščita je bila povzdignjena v rumeno (zlato), srebrno-rdeče šahirana prsna prepona, pa je bila nadomeščena z zlato-rdečo.[1]
Po reformah Marije Terezije in Jožefa ter Napoleonovih vojnah, je prišlo v monarhiji do številnih sprememb. Nastalo je novo Avstrijsko cesarstvo z Ilirskim kraljestvom. Izvedena je bila revizija in regulacija grbov nekaterih dežel, tudi Krajnske. Dne 17. listopada/novembra 1836 so bili stanovi Krajnske z novim odlokom obveščeni o novem velikem, srednjem in majhnem grbu vojvodstva Krajnske. Ta je izgubil zlato barvo ščita in prsne prepone, ki je bila nadomeščena s srebrno, na kateri je upodobljen moder orel s krono, ki ima na prsih v dveh progah desetkrat srebrno-rdeče šahirano prepono. Deželni stanovi so 10. malega travna/aprila 1837 protestirali proti odloku dvorne pisarne in degradacijo grba s prošnjo, naj se grb ohrani v barvah Friderikove diplome. Vlada na to ni reagirala, krajnski stanovi pa tudi niso več urgirali in zadeva je zastala do leta 1848.
Tedaj pa je prišlo do hudega spora med deželnimi stanovi, ki so zagovarjali zgodovinsko zlato barvo in ostalimi Krajnci, ki so zagovarjali srebrno polje ščita, ki je bilo uveljavljeno leta 1836 z dekretom cesarja Ferdinanda. Iz teh barv izhaja slovenska narodna zastava, ki je prvič slovesno zavihrala 7. malega travna/aprila 1848. Stanovski odbornik Coppini je 20. malega travna/aprila 1848 na notranje ministrstvo poslal prošnjo, da naj se končno razreši vloga stanov iz leta 1837 glede barv deželnega grba. Notranje ministrstvo je tokrat dokaj hitro razrešilo vlogo (19. rožnika/junija 1848). Sporočilo je, da se pridružuje novi regulaciji iz leta 1836, vendar pa kranjskim deželnim stanovom še vedno dovoljuje uporabo rumeno-modro-rdeče kot krajnske deželne barve.[2]
Pri ministru so se nato oglasili nekateri člani ljubljanskega slovenskega društva in več krajnskih državnih poslancev, zato je ministrstvo v odloku z dne 23. kimavca/septembra 1848 odločilo, da so krajnske deželne barve belo-modro-rdeča. Ilirski guverner grof Welsersheimb je odlok vročil krajnskim stanovom dne 29. kimavca/septembra 1848.
Dne 4. malega travna/aprila 1849 so bili grb in deželne barve znova potrjeni s cesarskim patentom. Enako je bilo z novo ureditvijo deželnih grbov leta 1915. Krajnski grb ni doživel bistvenih sprememb, le prsna prepona je bila v dveh progah štirinajstkrat zlato-rdeče šahirana. Odlok o krajnski deželni zastavi ministrstva notranjih zadev 12. velikega srpana/avgusta 1916 oziroma deželnega predsednika na Krajnskem 15. velikega srpana/avgusta 1916 sta vnovič določala, da so deželne barve po odloku iz leta 1848 še vedno bela-modra-rdeča.
Slika 64: grb Dežele Krajnske
V znakih slovenskih Deželnih vard smo uporabili čim starejše različice in kombinacije grbov (Koroška, Štajerska) in enako smo se odločili tudi za Krajnsko. V grbu je upodobljen krajnski modri orel brez krone v starejši različici na srebrnem (belem) polju. Tudi zastava je posledično starejša in ne belo-modro-rdeča. Pravila pri nastanku zastav so običajno sledeča: barve zastave izhajajo iz grba, običajno gre le za dve barvi, zgornja polovica zastave ima barvo ščita, spodnja pa barvo glavne podobe na ščitu. Tako smo dobili belo-modro zastavo, ki smo ji na sredi dodali znak Krajnske varde.
Zastava Dežele Krajnske
Zastava Dežele Krajnske je belo-modra zastava na sredi katere je upodobljen znak Dežele Krajnske.
Slika 65: zastava Dežele Krajnske
Grb Primorja
Z reorganizacijo Avstrijskega cesarstva leta 1849 je bilo oblikovano Primorje (nem. Küstenland), ki je obsegalo Goriško in Gradiško, Istro ter Trst, ki je bil tudi upravitelj dežele. Skupni grb Primorja je imel kvadrirano polje. Na vsakem izmed štirih polj se je nahajal grb Goriške (levo zgoraj), Gradiške (desno zgoraj), Trsta (levo spodaj) in Istre (desno spodaj).[3]
Slika 68: grb Dežele Primorje
Grb Goriške se je prvič pojavil v pečatu Goriško-tirolskega grofa Majnharda II. leta 1280. Razdeljen je na dve polovici, vendar poševno iz desne proti levi. Na levi polovici je upodobljen zlati lev (sprva je najverjetneje šlo za Črnega panterja), ki pa je v tej obliki nastal pozneje. Na desni polovici grba je upodobljenih šest prog z menjajočo se srebrno (belo) in rdečo barvo.
Gradiško so ustanovili Benečani v 2. polovici 15. stoletja. Po beneško-avstrijski vojni je Gradiška leta 1516 prišla pod Habsburžane. Povzdignjena je bila v samostojno pokneženo grofijo, vendar jo je Cesar Ferdinand III. zastavil knezu Eggenbergu pod pogojem, da pripade Avstriji, če izumre njegov rod. Ta grofija se je leta 1754 ponovno združila s pokneženo grofijo Goriško. Grb Gradiške je na sredi vodoravno razdeljen na zgornje zlato (rumeno) in spodnje modro polje. Čez njiju je postavljen srebrn (bel) križ.
Grb Trsta je rezilo bele sulice na rdečem polju. Sulica je bila v grbu prvič dokumentirana v 13. stoletju, domneva pa se, da se je grb uporabljal že od ustanovitve svobodnega mesta v 12. stoletju. Leta 1382 je Trst prišel pod Habsburžane. Grb v obliki belega rezila sulice na rdečem ščitu, je bil v uporabi do leta 1464. Tedaj ga je cesar Friderik III. »izboljšal« zaradi zvestobe Tržačanov v boju proti Benetkam, in ga povsem spremenil. Novi grb je bil razdeljen na dve polji, v zgornjem zlatem polju je bil črn kronan dvoglavi orel (avstrijski orel), spodnje rdeče polje z belim tramom (barve Avstrije) je bilo sprva prekrito s srebrnim rezilom sulice, kasneje pa z zlatim.[4]
Za nas je upoštevanja vreden izvirni starejši grb, katerega smo tudi upodobili v grbu Primorja.
Grb Istre je objavil Pavel Ritter Vitezovič leta 1701 na Dunaju v svojem delu Stemmatographia, sive Armorum Illyricorum delineatio, descriptio et restitutio (Stematografija ali načrt, opis in obnova ilirskih grbov). V grbu Istre je upodobljena srebrna (bela) koza z dolgimi rogovi, ki stoji na zeleni površini, ozadje pa je modre barve. Pozneje je bela koza postala zlata (rumena). V velikem državnem grbu avstrijskih dežel iz leta 1804 je grb Istre opisan kot »zlata koza z rdečimi rogovi na modrem polju«, enak grb pa je tudi iz leta 1836.
Zastava Dežele Primorje
Zgodovinska zastava Primorja je tribarvnica, sestavljena iz barv zgodovinskih grbov dežel. Barve si od zgoraj navzdol sledijo v naslednjem vrstnem redu: rumena, reča, modra. Na sredini je upodobljen grb Primorja.
Grb Dežele Koroške
Grb dežele Koroške predstavlja podoba Črnega panterja iz obdobja 12.-13. stoletja.
Slika 72: grb Dežele Koroške
Zastava Dežele Koroške
Bojna zastava ali gonfalon s panterjem je prva v zgodovinskih virih zabeležena slovenska zastava ali prapor. Upodobljen je na pečatu štajerskega vojvoda Leopolda II. Slavnega Babenberškega. Ohranjene imamo tri upodobitve njegovih pečatov. Na tistem iz leta 1205 je bojni prapor belo-črne barve, na drugem iz leta 1214 je črno-belo-črne barve, na tretjem iz leta 1217 pa je zastava samo bele barve. V vseh treh primerih je na beli barvi upodobljen Črni panter. Da ne bi prišlo do zmede, smo se odločili, da je belo-črna zastava (tudi ob upoštevanju poznejše zgodovinske belo-zelene štajerske zastave) deželna štajerska zastava, samo bela zastava pa deželna koroška zastava.
Slika 73: zastava Dežele Koroške
Grb Dežele Prekmurje
Ker je bilo današnje Prekmurje do 20. stoletja sestavljeno iz dveh županij in sta imeli obe tudi vsaka svoj grb, je tudi grb Prekmurja sestavljen iz obeh zgodovinskih grbov te dežele. Zgornjo polovico grba, ki ima modro polje predstavlja županija Železna. V njenem grbu je upodobljena bela štorklja s konjsko podkvijo v kljunu, stoječo na trdnjavi. Tovrsten grb najdemo že pred letom 1559.[5] V spodnjem delu sestavljenega grba je grb županije Zala, le da je beli tram upodobljen nad zlato vojvodsko krono. Zlata krona je v grbu Prekmurja upodobljena torej zato, ker jo najdemo že v zgodovinskem grbu županije Zala.
Slika 76: grb županije Železna Slika 77: grb županije Zala
Slika 78: grb Dežele Prekmurje
Zastava Dežele Prekmurje
V skladu z zastavoslovnimi (veksikološkimi) običajnimi standardi, bi iz obeh grbov lahko dobili modro-rumeno zastavo, ki bi bila enaka zastavi Ukrajine. Ker pa imajo vse zastave slovenskih zgodovinskih dežel in tudi slovenska narodna zastava zgoraj svetlo barvo (belo ali rumeno), smo se odločili za obrnjeno rumeno-modro zastavo Prekmurja. S tem imajo vse slovenske deželne zastave zgoraj svetlo barvo.
Slika 79: zastava Dežele Prekmurje
[1] Grboslovje.si, Grb Kranjske, elektronski vir: http://www.grboslovje.si/kranjska.php [dostop 06. 04. 2020]
[2] isto tam
[3] Grboslovje.si, Grba Goriške in Gradiške, elektronski vir: http://www.grboslovje.si/goriska.php [dostop 06. 04. 2020]
[4] Grboslovje.si, Grb Trsta, Elektronski vir: http://www.grboslovje.si/trst.php [dostop 07. 04. 2020]
[5] Grboslovje.si, Grba Zale in Železne, elektronski vir: http://www.grboslovje.si/prekmurje.php [dostop 07. 04. 2020]