Slovenska ljudovlada
Slovenska ljudovlada je izvirna družbena ureditev – vladavina ljudstva, – ki so jo poznali in nekoč v skladu z njo tudi živeli naši predniki – Slovenci, Sloveni. Ljudovlada – vladavina ljudstva – pomeni pravdno, upravno in sodno oblast ljudstva. O njej lahko govorimo takrat, ko imajo svobodni ljudje pravico dejansko sami odločati o skupnih družbenih zadevah, o dajatvah in davkih, o šolanju in vzgoji, o obrambi, o pravdi, o odnosih z drugimi narodi in državami itd.
Pričujoče besedilo predstavlja povzetek, izvleček, odlomke in priredbo besedil iz knjig:
ŠIŠKO, A. – [et al.]: Zbornik: mir, svoboda, zmaga : slovenska država, družba in politika, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2017
ŠIŠKO, A.: Zedinjena Slovenska varda, Maribor : Zavod Lipa Maribor, 2020
ŠIŠKO, A.: Sloven(c)i in Slovenije, 1. del, Viri in slovstvo, Maribor: Zavod Lipa Maribor : Društvo Hervardi, 2021
ŠIŠKO, A.: Sloven(c)i in Slovenije, 2. del, Starodavno ime Slovenija, Maribor: Zavod Lipa Maribor : Društvo Hervardi, 2021
Pojem ljudovlada je v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju takole preveden v nemščino:
ljudovlada, f. die Republik, Jan., C., M., nk.
ljudovladen, dna, adj. republikanisch, Cig., Jan., nk.; demokratisch, Cig. (T).
ljudovladje, n. die republikanische Verfassung, Cig.
ljudovladski, adj. = ljudovladen, Cig.
ljudovladstvo, n. die Republik, die Demokratie, Cig. (T.), nk.[1]
Slovenska ljudovlada je bila nekoč družba svobodnih, neodvisnih in enakopravnih ljudi, ki so živeli v medsebojnem bratstvu ter predvsem v tesnem sožitju z materjo naravo. Zaradi svojega družinskega ali stanovskega porekla nihče ni bil več ali manj vreden oziroma nadrejen ali podrejen komurkoli. V skladu z njo je izvirni suveren sleherni posameznik, ki se rodi svoboden. Suverena je tudi skupnost svobodnih ljudi – ljudstvo, narod, ki ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja, ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje svoje izvirne pravice. S tem se niti posameznik, niti skupnost – narod, ljudstvo – ne odpove svoji izvirni suverenosti, saj mu lahko pooblastilo vedno tudi vzame oziroma prekliče.
Svobodni ljudje – kmetje, so izmed sebe izbrali svoje voditelje, vse od osnovnih organizacijskih oblik (soseska, sosednja, sosečka, srenja, župa, vaška skupnost), preko razširjenih skupnosti (več sosesk ali žup), vse do višjih organizacijskih oblik, kot so bile vojvodstva, knežije in kraljestva. Izbrani voditelji so nosili naziv župan, veliki župan, vojvod, nadvojvod, knez in kralj. Običajno jim je pri vladanju pomagal svet modrecev oziroma starešin imenovan dvanajstija. Vladarji na vseh družbenih nivojih so bili odgovorni veči, ki jih je izvolila in jim predala v vladanje, sosesko, župo, vojvodstvo oziroma deželo.
Iz svoje srede so izbrali tistega, ki se jim je zdel najzmožnejši, najboljši in najmodrejši, ne glede na njegov stan ali družbeno poreklo, marveč so bili pozorni edinole na poštenost, ter zvestobo roti (prisegi), ki so jo položili deželi in deželanom.[2]
Stari pojmi Slovenske pravde
Pravda, ki se je v teku stoletij izoblikovala v pravdni zavesti preprostega ljudstva in jo je ljudstvo imelo za obvezno ter jo je tudi izvrševalo, se je imenovana ljudska običajna pravda. Običajna pravda je bila v latinsko pisanih virih imenovana institutio Slovenica ali Slovenska pravda. Gre za pravdno-zgodovinske pojme, ki so dejansko sestavni del Slovenske pravde in tudi politične ureditve v starodavni Sloveniji oziroma v njeni središčni deželi Karantaniji – Slovenske ljudovlade.
Gre za najstarejše slovenske pravdne izraze: pravda, kmet, rota, veča, kramola, soseska, župan, dvanajstija, pojezda, vojvod, knez, kral, dežela, deželan itd. Nekateri izmed teh pojmov so pozneje v dobah fevdalizma in kapitalizma dobili drugačen pomen, drugi pa so nam danes večinoma povsem neznani, saj nas o njih v šolah ne naučijo prav ničesar. Skupaj s slovitim obredom Ustoličevanja slovenskih karantanskih knezov ali vojvodov, predstavljajo temelje stare Slovenske pravde in družbene ureditve Slovenske ljudovlade.
Pravda
Pravda je nekoč pomenila:
– pravo;
– resjedo;
– postavo;
– pravičnost;
– pravico;
– izrek o pravici (pravdo dati, pravdo reči);
– sodni zbor, sodišče;
– sejo starešinstva;
– pravdni postopek, proces.
Pozneje po prevladi fevdalnega prava je pravda pomenila tudi urbarialno dajatev, tako glavno kot tudi manjšo, dodatno, za katero je izkazan izraz mala pravda (nem. Kleinrechte).«[3]
O pravdi je govora v nemški pesmi, leta 1515 natisnjeni na letaku, prav besede »Stara prauda« ter »Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«, ki se nanašajo na kramolo oziroma na upor – punt, – pa so sploh prve do danes znane tiskane besede v slovenščini. Natisnjene so bile 35 let pred prvo Trubarjevo knjigo v slovenščini.
Kmet
Pojem je izvirno »označeval prvotno stalno naseljenega, polnopravnega, svobodnega človeka, ki je imel pravico, udeleževati se sodnih zborov ter sodelovati na ljudskih večah.«[4] Imel je pravico nositi orožje, se tvorno udeleževati in sodelovati v družbi na vseh njenih nivojih, bil pa je tudi neodvisen, samooskrben in s tem dejansko svoboden.
Veča
Veča predstavlja značilen pojav »najstarejše javne pravde, ki jo poznamo Slovenci«. Gre za izvrševanje javne oblasti ljudstva v zboru, na tej podlagi pa sta »v najstarejši dobi temeljila uprava in sodstvo, ki so ju tudi izvrševali isti organi«.
Prvotno je stara slovenska beseda veča označevala »javne zbore s pravnimi pristojnostmi«.[5] Slovenski zgodovinar Josip Mal trdi, da je bila veča že v starodavni slovenski družbi sprva običajen plemenski zbor,[6] z razvojem družbe pa je tudi veča potekala na različnih ravneh – pri Slovencih gotovo na ravni sosedenj, žup, vojvodstev, knežij, in kraljestev.
Veče so se lahko udeležili vsi svobodni, osebno ali pa preko zastopstva, pri izboru pa niso upoštevali niti plemstva niti oblasti. Vsak glas je veljal enako. Položaj rodbine kandidata ni bil pomemben, temveč so v nasprotju s tem cenili njegove lastnosti: sposobnost, modrost, poštenost in zvestobo roti (prisegi) dani ljudstvu. Udeleženci veče so pred volitvami zaprisegli oziroma položili roto, s katero so se obvezali k poštenju in resjedoljubnosti.
Rota
Rota je najstarejši znani slovenski izraz za prisego. Najdemo jo zapisano že na treh mestih v Brižinskih spomenikih. »Med grehi navajajo »NEPRAVDNO roto« (krivo prisego), rote, ki se jih nekdo ne drži (prelom prisege) in »ZPITNE rote« (krive prisege).«[7]
Izvor besede rota je nedvomno staroverski, rodnoverski oziroma predkrščanski, medtem ko je beseda prisega povezana s krščanstvom oziroma s seganjem »po nekem svetem predmetu, npr. križu, relikvijah, evangeliju ipd.«[8]
Kramola
Kramola je naravna in s tem starodavna ter neodtujljiva pravica ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki zlorabi svoj položaj ter od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti ter postane tiranska oziroma totalitarna, protiljudska. Slovensko ljudstvo ali slovenski narod je imel v Slovenski ljudovladi pravico odpoklicati pooblaščenega vladarja na vseh družbenih ravneh, v kolikor je ta deloval proti lastim ljudem in njihovim interesom. Pripadala jim je tudi neodtujljiva pravica, da so se takšnemu vladarju ter oblasti in takšnemu nedopustnemu početju uprli. Upor je lahko bil nenasilen ali nasilen oziroma oborožen. Tovrsten upor ali punt se je imenoval kramola. Slovensko ljudstvo in slovenski narod seveda to pravico tudi dandanes še zmeraj imata, saj sicer ne bi bila neodtujljiva.
V Slovensko-nemškem slovarju Maksa Pleteršnika je zapisano geslo – kramola, ki je označeno kot staroslovenska beseda. Kramola je v navedenem slovarju v nemščini pojasnjena kot »der Tumult« in »die Rebellion«.[9]
Soseska, sosednja, sosečka, gmajna
Pojem soseska – tudi sosednja, sosečka in gmajna – se je nanašal na skupnost sosedov oziroma na vaške skupnosti. S tem so mišljene skupnosti sosedov oziroma skupnosti gospodarstev v nekem naselju, ki so imele skupne gospodarske interese in potrebo po skupnem gospodarjenju na vaških zemljiščih. Te skupnosti so se običajno srečevale sredi vasi, od tod pa izvira tudi sorodni izraz srenja, ki je prvotno pomenil zborovališče sosesk.
Župa in župan
Osrednja pojma v razvoju slovenskih vaških skupnosti sta župa in župan. Tovrstna naselbinska krajevna organizacijska oblika sodi med najstarejše v Evropi. Župa je bila v najstarejšem obdobju, podobno kot soseska predvsem vas ali skupina vasi, pozneje v obdobju fevdalizma pa se je njen pomen postopoma spreminjal. Župi je načeloval starešina, ki so ga imenovali župan (v virih jopan, suppan).[10]
Dvanajstija
Na večah, pravdah, pojezdah in sosednjah – te so pri Beneških Slovencih obstajale še do srede 19. stoletja, – so imeli pomembno vlogo prisedniki – sodci, ki jih je bilo običajno dvanajst, zato se je zanje uveljavilo ime dvanajstija.[11] Dvanajstije so bile v pomoč županom tudi na nižjih družbenih ravneh, kar pomeni da so bile izvoljeni družbeni organ Slovenske pravde in Slovenske ljudovlade. Posamezne dvanajstije, lahko pa tudi več dvanajstij, se je običajno sestajalo na večah pod svetim slovenskim drevesom lipo, kjer so sprejemali odločitve pomembne za širšo vaško, rodovno, plemensko ali narodno skupnost. Tam so običajno svoje sklepe potrdili z javno prisego, ki se je v slovenščini, kot smo že spoznali, imenovala rota.
Pojezda
Pojezda pomeni pobiranje prostovoljnih dajatev na določenem ozemlju. Gre za prostovoljne prispevke svobodnih ljudi za skupno dobro. V družbi svobodnih ljudi – Slovenski ljudovladi, so se prebivalci dobro zavedali, da so za delovanje tistih dejavnosti, ki so v skupno korist vseh, potrebni prispevki ali dajatve. Dajatve niso bile predpisane in določene, marveč so bile prostovoljne in odvisne od zmožnosti ljudi.
Dajatve ali prispevke so tedaj pobirali tako, da so pojezdniki sedli na konje in pojezdili naokrog po ozemlju na katerem je ljudstvo prispevalo prostovoljne prispevke. Ti so bili lahko v obliki naturalij, npr. pšenice, moke, kruha, mleka, vina, zelenjave, sadja, mesa, kožuhov in kož ter podobnega, pozneje pa tudi v obliki denarnih prispevkov.
Šlo je za arhaično obliko izvrševanja oblasti in obenem obdavčevanja, na način, da so izvoljeni predstavniki ljudstva objezdili svoja upravna središča in hkrati zase in za svoje spremstvo dobili prenočišče, preskrbo in dajatve. Pojezda je že od samih začetkov za oblastnike in njihovo spremstvo, pa tudi za prebivalstvo, združevala koristno s prijetnim, torej izvrševanje oblasti s pojedino oziroma veselico.[12]
Vojvod, nadvojvod, knez in kralj
Vsi štirje izrazi so zraven že opisanega župana v Slovenski pravdi in Slovenski ljudovladi predstavljali pooblaščene voditelje ljudstva na različnih ravneh in z različnimi pristojnostmi, obvezno pa jih moramo obravnavati ter pojasnjevati časovno in krajevno pravilno. V našem primeru nas zanimajo zlasti kot pravdni izrazi v obdobju obstoja Slovenske ljudovlade in v poznejših slovenskih zgodovinskih deželah.
Pojem vojvod izvira iz besedne zveze vojsko voditi – vojvodi, in je prvotno pomenil natančno to, vojskovodjo, ki so mu bili podrejeni ostali vojaški poveljniki in vsa vojska.
Nadvojvod je pomensko istega izvora kot vojvod in se je nedvomno uporabljal v srednjem veku, kot narvišji vojvod, nemško erzherzog, latinsko pa archidux. Podrejeni so mu bili posamezni deželni vojvodi.
Knez je drugi pojem, s katerim so prav tako označevali slovenske karantanske, pa tudi druge slovenske vladarje. Izvirno naj bi s pojmom knez označevali vodjo plemena, vendar se je tudi njegov pomen skozi zgodovino spreminjal. Z razvojem fevdalizma je postal knez naziv za vladarja države oziroma knežije, kneževstva.
Pojem kralj naj bi bil sprva naslov za plemenskega poglavarja, nato pa za vladarja države. Naziv kralj običajno uvrščajo med naziva cesar in vojvod (knez). Pojem kral je izvirno povsem slovenska beseda povsem zgrešeno pa je uveljavljeno mnenje, da Slovenci nismo imeli svojih kraljev. Imeli smo kralje in celo kraljice.
V zgodovinskih virih je dokumentiranih vsaj šest slovenskih kraljestev v različnih časovnih obdobjih in na različnih zemljepisnih območjih: Slovensko kraljestvo kralja Sama med leti 623 in 658 (Samonem regem Sclavinorum), slovensko Karantansko kraljestvo okrog leta 700 (ad Carantanorum regem pervenit), čezdonavsko Slovensko kraljestvo kralja Svetopolka v letih 870 do 894 (Sventopulchs Regnum Sclavorum), slovensko Karantansko kraljestvo v 9. stoletju v obdobju Arnulfa Karantanskega (in regno Carantano ter in Charentariche) v letih 888 do 898, slovensko Karantansko kraljestvo v 10. stoletju za časa kralja Otona I., med leti 945 in 953 (in regno Carentino) in Slovensko kraljestvo ali kraljestvo Slovenija v 13. stoletju (regnum Sclavonia), za katerega imamo ohranjene zapise Več kraljestva iz leta 1273 in pozneje.
Poznamo tudi legendo o slovenski kraljici Vidi, ki je beneške Slovence oziroma svoj narod rešila pred Hunom Atilo – Bičem Božjim, ki se je v 5. stoletju s svojo vojsko dejansko podal čez naše kraje, uničil Oglej ter poskušal osvojiti zahodno Evropo.[13]
Dežela, deželani
Slovar slovenskega knjižnega jezika nam o pojmu pove, da je dežela:
– obsežnejše, s kakimi značilnostmi povezano, zaokroženo ozemlje in organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast, njena soznačnica je država;
– v nekaterih državah v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom;
– področje zunaj večjih mest.[14]
V etimološkem smislu beseda dežela izhaja iz še starejše besede držela. »Slovenska beseda izhaja iz glagola »držati«, zaradi česar se je zgodnejša oblika glasila »držela«. S tem je pojem sopomenski s pojmom »država« in torej označuje držo, držanje skupaj in obstojnost.[15]
Dežela je ozemeljska upravno-politična enota, običajno z določeno samostojnostjo. Drugi ustrezni pojmi za upravno ozemeljsko enoto z višjo stopnjo samostojnosti v sodobnih pravnih ureditvah so provinca, regija in kanton, na Madžarskem in Hrvaškem pa je ozemlje z enako samostojnostjo imenovano županija.
Dežele so začele nastajati v srednjem veku s širjenjem posesti zemljiških gospodov ter uveljavljanjem oblasti nad nesvobodnim plemstvom namesto dotedanje osebne odvisnosti na podlagi njihove pripadnosti ozemlju. Tako se je sčasoma oblikovala posebna pravna ureditev.
Z oblikovanjem dežel je nastala tudi deželna istovetnost oziroma zavest o pripadnosti deželi. Na ta način so se na območju Habsburškega cesarstva oblikovale naslednje slovenske zgodovinske dežele:
- Koroška (v 1. tisočletju)
- Štajerska (1180)
- Krajnska (
- Primorje, ki je nastalo z združitvijo Istre, Goriške in Gradiške ter Trsta, v ustavo pa je bilo uvrščeno leta 1849.
- Prekmurje
Na območju kraljestva Krone svetega Štefana (Ogrska), so bile slovenske županije Železno/Vas, Zala, Šomod in Slovenski otok (Medmurje). Izmed naštetih so leta 1920 deli županij Železno in Zala ter županija Medmurje pripadli Sloveniji. Po letu 1929 in vojaški diktaturi srbskega kralja je bilo od Slovenije odtrgano tudi Medmurje (Slovenski otok) in dodeljeno Savski banovini oz. Hrvaški. Tako je danes v Sloveniji ostalo le Prekmurje ali zgodovinska Slovenska krajina, tudi Slovenska okroglina, ki ga sestavljajta zgolj dela županij Železno in Zala. Županija je na Ogrskem po svojem statusu podobna deželi (nem. das Land) v Habsburškem cesarstvu.[16]
Iz dežele izhaja pojem deželani (nem. Landsassen, Ladleute), ki so nedvomno predstavljali pomemben del stare Slovenske pravde oziroma naše rodovne pravde.
Dežela in deželani so izrecno navedeni v besedilu vrinka v Švabskem ogledalu (nemško Schwabenspiegel), zapisanem okrog leta 1275, po predlogi iz 11. stoletja, ki govori o Slovenskem Ustoličevanju:
»Koroški vojvod ima svojo pravdo od dežele in od kraljestva. Njega ne sme imeti niti vzeti za vojvoda in gospoda v deželi nihče, razen svobodni deželani (nemško lanttsaessen – Landsassen). To so svobodni kmetje te dežele. Ti določijo izmed sebe sodnika (nemško einen Riechter), ki se jim zdi najboljši in najbolj pameten, pri čemer ne gledajo na nobeno plemstvo niti na moč, temveč le na poštenje in resjedo, in to storijo glede na prisego, ki so jo dali deželi in deželanom.
Ta isti sodnik vpraša potem vse deželane in vsakega posebej, glede na prisego, ki so jo bili podali sodnikom (nemško den Richtern), deželi (nemško dem Land) in deželanom, ali se jim zdi gospod in vojvod, ki jim ga je poslalo kraljestvo (nemško das Reich), za deželo in deželane (nemško lanttleutte, lantlüte – Landleute) koristen, dober in dobrodošel.
In če se jim zdi, da ni primeren, tedaj jim mora kraljestvo poslati drugega gospoda in vojvoda.
Če pa jim je všeč vojvod, ki jim ga je poslalo kraljestvo in ga je večina izvolila (nemško mertall erwellt) in rekla, da ga sprejme, tedaj gre vsa dežela, revni in bogati, po skupnem sklepu (nemško mit gemein Rautt) in ga sprejmejo lepo in častno, kakor je po pravu in po šegah dežele. – Po Giessenskem in St. Gallenskem rokopisu Švabskega ogledala.«[17]
Slovensko Ustoličevanje
Ko je ljudska veča izmed sebe izbrala novega predstavnika, ljudskega ali narodnega pooblaščenca, se je pričel zgoraj navedeni posvetitveni obred, ki po vsebini predstavlja bistveni del Slovenske pravde in Slovenske ljudovlade – Slovensko Ustoličevanje.
Ustoličevanje ni samo obred, temveč predstavlja vrhunec oziroma posvetitev vrednot, ki jih pooseblja na splošni ljudski veči izvoljen predstavnik slovenskega ljudstva – kral, vojvod, nadvojvod ali knez, čigar prvenstvena naloga je ljudstvu predvsem služiti, ne pa mu vladati kot tiran.
Obredni in zaprisežni jezik pri Ustoličevanju je bila vselej slovenščina, kar priča o izrazitem narodnostnem značaju karantanske državne tvorbe in je nekaj edinstvenega v vsej takratni Evropi, kjer se je v tistem času dosledno uporabljala le latinščina.
Slovenščina ima pri Ustoličevanju simboličen politični in ustavno-pravdni značaj, saj se je v slovenskem jeziku pred pričami sklenila pogodba med vladarjem in ljudstvom. Vse navedeno predstavlja sestavni del politične ideje izvirne Slovenske ljudovlade. Gre za edinstven in izredno pomemben državno-pravdni akt ter izraz samonikle pravdo-tvornosti preprostih ljudi – slovenskega ljudstva – naših prednikov.
[1] PLETERŠNIK, M.: Slovensko-nemški slovar, Prvi del A-O, Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, stran 526, gesla ljudomorec – ljudski
[2] HAUPTMANN, L.: Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, 1954, str. 144-145.
[3] VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 278
[4] MAL, J.: Kontinuiteta slovenske karantanske kneževine, Celje, 1949, str. 4; v opombi št. 3 se Josip Mal ob tem zapisu sklicuje na B. D. Grekov, Kerstanje na Rusi, str. 18
[5] VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 270
[6] MAL, J.: Probleme aus der Frühgeschichte der Slowenen, Ljubljana : Nova založba, 1939, str. 112
[7] VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 149; v opombi št. 243 se sklicuje na vir: Brižinski spomeniki, Znanstvenokritična izdaja, SAZU, Ljubljana 1993, I/15, II/23, III/33
[8] VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 154
[9] PLETERŠNIK, M.: Slovensko –nemški slovar, 1. del, A-O, Ljubljana : Knezoškofijstvo, 1894, str. 456 (gesla: kramola-krapnik); kramola: f. der Tumult, die Rebellion, Mur., Jan., Jurč. (Tug.) — stsl
[10] VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 191-192
[11] VERBOVŠEK, L.: Komu (ni)smo tujci?, Ljubljana : Jutro, 1995, str. 132
[12] VILFAN, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996, str. 272-273
[13] ŠIŠKO, A.: Slovenske legende in znamenja, Ljubljana : Založba Amalietti & Amalietti, 2011, Atila in slovenska kraljica, str. 99 ter Kraljica Vida, str. 100-102
[14] SSKJ, geslo dežela, elektronski vir: https://fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika/3536498/dezela?View=2&Query=oditi&AllNoHeadword=oditi&FilteredDictionaryIds=130 [dostop 07. 09. 2021]
[15] SNOJ, M.: Slovenski etimološki slovar, Modrijan : Ljubljana, 2003, str. 85, 107, 128
[16] ŠIŠKO, A.: Sloven(c)i in Slovenije, 2. del, Starodavno ime Slovenija, Maribor : Zavod Lipa Maribor : Društvo Hervardi, 2021, str. 336
[17] Švabsko ogledalo: »Wie ein Hertzoug von Kaerndern hett sine Recht von dem lande vnd ouch dem Rich.«; glej ŠAVLI, J.: Vojvodski stol, spomenik slovenske državnosti, v Glas Korotana, št. 12, izdal Ivan Tomažič : Dunaj, 1987, str. 22, opomba 32